Episode description

Premier mora nujno začeti prebirati poezijo, ker pošilja s tovrstnim nerazumevanjem osnovnošolskih metafor družbi kot celoti zaskrbljujoče znake, a enako zaskrbljujoče je, da je, sodeč po flancah, očitno v pomladni vnemi zamenjal časopis za njivo. Nedvomno namreč ve, da farmacevtski gigant pri nas postavlja fabrike iz povsem pragmatičnih, nikakor benevolentnih razlogov. Čemu se je torej odločil, da bo namesto resnih, vsaj korektnih odgovorov na vprašanja novinarjev sadil rožice in prodajal bučke?

Najbrž iz istih razlogov, kot je pristal na infantilno reklamiranje svojega lika in dela na družabnih omrežjih, kot še vedno prepričano govori o dveh mandatih, kot stranka, ki jo vodi, zdaj, ko je končno vendarle uspela sestaviti listo za evropske volitve, volilno telo prepričuje, da razume njihovo pomembnost in da ji je zanje iskreno mar.

Na Instagramu se zdi Golob kot slon v trgovini s porcelanom, dva mandata si stranka po doslej videnem najbrž lahko le nariše, amaterska šarada, ki si jo je privoščila v obdobju priprav na evropske volitve, pa ji je zapravila vso morebiti še preostalo kredibilnost in je primer absolutnega nerazumevanja tako lastne politične odgovornosti kot prelomnosti širšega zgodovinskega trenutka, v katerem živimo. Kaže, da premier pospešeno postaja romantični junak, tragično razpet med idealom in resničnostjo. Precej novinarskih peres se sicer trudi z rehabilitacijo tako njega kot stranke, z reinterpretacijo njunih besed in dejanj, a ob njuni tako izrazito ponesrečeni komunikaciji z javnostjo se zdi to domala nemogoča naloga.

Zdi se, da živi nacija pod aktualno vlado v nekakšnem raztegnjenem momentu zadnje napetosti. To je v dramski teoriji trenutek, ko se zdi, da bo še vse v redu, preden vsa stvar nepovratno zgrmi v tragedijo. In točno to se nam obeta. Ponovitev mandata prejšnje vlade ne pride v poštev, saj bi pomenila absolutno regresijo in dokončni razpad sistema, česar se večina očitno zaveda, zato je razočaranje nad aktualno še toliko večje. A če želimo na tej točki preseči klasično (klavrno) delitev na ali-ali, ki družbo ugonablja, je skrajni čas, da spremenimo optiko. Se je, denimo, civilna družba pripravljena pogledati v ogledalo? Kaj bo tam našla?

Znani kolumnist je pred leti duhovito pripomnil, da vsaka nacija pač ni dovolj talentirana za to, da bi imela državo – če nameravamo še dolgo pristajati na logiko »če ne bo ta, bo oni«, je govoril o nas. Rešitev evidentno nista niti obe alternativi, ki se rišeta na obzorju (Logar, sprega SD-SDS), in sta še slabši od tega, kar imamo. Kaj nam torej ostane? Čas je, da kot nacija končno odrastemo.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.