Episode description
Episode description
Nedavno sem pri blagajni v lokalni trgovini na koncu pulta opazila listek, ki je nekomu po nakupu padel iz rok. Na njem je pisalo: belo vino haložan, kruh, mleko. Človek bi tulil od jeze in nemoči. Jezna sem, ker živim v družbi, kjer mora kdorkoli v trgovino s takim listkom, naj bo razlog kakršenkoli. Jezna sem, ker smo aktualno oblast izvolili zato, da po katastrofalni prejšnji zavoženo stanje postavi prav, da vsaj naravna smer, pa se to ne dogaja. Jezna sem, ker tako predsednik vlade kot predsednica države govorita hitreje kot mislita, ker imamo opraviti s političnimi amaterji, ki ne opravičujejo ne zaupanja ne upanja državljank in državljanov. To niso majhne, nepomembne reči – to je država vseh nas, ki v njej živimo. Kako je že zapisal veliki Yeats? "O, stopaj lahno, ker mi stopaš na sanje."Problem je, ker se to slonje lomastenje po trgovini s porcelanom prenaša na ljudi, ki zdaj, pod novo oblastjo, niso nič manj agresivni, nesočutni, odrezavi in arogantni kot prej, pod prejšnjo, ki je tak diskurz uvedla in z nešteto lastnimi zgledi udomačila v najširši javnosti. Ljudje desetletja gledajo izmotavanje, prelaganje odgovornosti, uborne poskuse rekontekstualizacij, aroganco v parlamentarnih razpravah – in si jemljejo zgled. V Sloveniji ne premoremo niti ene stranke, ki bi imela pogum, na vprašanje odgovoriti po resnici. Posledično vse delujejo nekredibilno, s čimer ljudje izgubljajo zaupanje v politiko kot tako, ta razkol pa se kaže v povsem vsakdanjih praksah. Pri nas velja za odliko, če nekoga naplahtaš – bolj ko ga, večji car si.
Tako živimo. In veselja v nas je manj in manj. Vedno večji del populacije, ki iz kateregakoli razloga ne more dovolj hitro in učinkovito ustreči zahtevam te družbene logike, v statistikah osivi in v družbi izginja, postaja neviden. Ostareli, bolni, invalidni, ljudje, ki živijo pod pragom revščine in njihovi otroci, begunke in begunci, ljudje brez statusa, samske upokojenke, kmetice, žrtve vseh oblik nasilja, prekariat brez pravic – seznam je dolg in na njem so ljudje, ki iz objektivnih razlogov ne dosegajo tako imenovanega "standarda". Če sešteješ, je to večina. Nevidna večina, ki trpi diktaturo manjšine in iz nemoči, gneva, besa in jeze žre drug drugega. Ljudje, ki se zatekajo v teorije zarot, iz katerih butajo zloba, sovraštvo, zavist so taki tudi zato, ker jih družba zatira in jim jemlje vsako možnost normalnega, dostojnega življenja. Zdi se, da se kloaka le poglablja.
In vendar. In vendar smo ljudje v svojem bistvu dobri, naj to še tako skrivamo. Zakaj bi jih sicer toliko minulo soboto začutilo vsaj drobno iskro upanja, brez besed razumelo ne le, kaj so skandirali tisoči Poljakinj in Poljakov v izteku skakalnice v Zakopanah, marveč predvsem, kaj so hoteli povedati? Zakaj bi to lani razumelo toliko ljudi v Planici? "Nekaj tenkega nas veže," kot je pred leti v pesmi Vonj po čaju zapisal pesnik Primož Čučnik. Laniškova gesta je velika zato, ker v nas budi humanost. Vsak od nas jo nosi v sebi, ljudje smo – vprašanje je le, koliko si še dovolimo biti.
Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.