Maks

Že od malih nog se je Maks počutil drugačnega od vrstnikov, outsiderja. "Bilo je tako, kakor da se vsi držijo stran od mene, kot da sem nek virus," v prvem podkastu serije Strašno hudi glasovi sprememb opisuje občutke, ki so ga dan za dnem potiskali v kot in globlje v osamo. Prikradla se je še pandemija covida-19. Z njo povezana izolacija pa je njegove stiske le še poglobila. "Ko si v bistvu tako izoliran ... potem je bilo le še slabše," se spominja. Težave v šoli, občutek, da ga vrstniki ne sprejmejo, ponavljanje razreda ... Njegova stiska je dosegla vrhunec po navidezno obrobnem dogodku – sošolec ga je zbodel zaradi njegovega risanja. "Na tem delam že cel svoj life in ko ti potem nekdo to reče ... sem bil samo, OK, pač, nasvidenje." Iz obupa se je odločil za samomor. Prebudil se je v bolnišnici, polomljen.

Kljub vsemu je Maks našel pot naprej. Sprememba okolja in boljši odnosi v novem razredu so mu prinesli olajšanje, a ključno  je bilo nekaj drugega: njegova lastna volja. "V bistvu je vse v meni. Dejansko ti nihče ne more pomagati, če si nočeš pomagati sam," je prepričan. Danes moč črpa tudi iz prijateljstev in, seveda, iz svoje strasti – risanja.

Maksova zgodba ni le osebna izpoved, je močan klic k sistemskim spremembam. Brez dlake na jeziku pove, da se o duševnem zdravju v šolah (ne) govori dovolj ali pa na neustrezen način, sistem pa pogosto zataji. Njegovo sporočilo vrstnikom, ki so v stiski, je jasno: "Veseliti se je treba majhnih trenutkov. In če se ne potrudiš, ne boš nikoli vedel, ali bo potem boljše.”