Naj bo takoj jasno: Cerkev že dolgo nasprotuje smrtni kazni, od papeža Frančiška dalje je to tudi del njenega uradnega učiteljstva. A pustimo za hip ob strani to znano dejstvo in odgovorimo na vprašanje: zakaj si je obsojenec, potem ko je izčrpal vse možnosti, da bi se ognil izvršitvi smrtne obsodbe, izbral prav strelski vod, torej na prvi pogled kruto, nasilno metodo usmrtitve? Na voljo je imel namreč še dve drugi možnosti.
Kako praznik doživlja oseba, ki ji je bila dana milost, da so doslej vse župnije, kjer je živela, posvečene njej, Mariji Vnebovzeti? Ali Marijo doživlja kot povzdignjeno med angele nad oblake ali kot dekle, žensko, mati, na katero se lahko obrne v svojih zemeljskih skrbeh in težavah? Zakaj jo pri maši na veliki šmaren praviloma skoraj nikoli ne prevevajo neki vzvišeni občutki, vznesenost ali kaj podobnega?
Res je da ni vsak duhovnik vsem pisan na kožo…
Še ne sto let nazaj je v nacistični Nemčiji v le nekaj letih postala evtanazija družbeno sprejemljiva in simbol »usmiljenja, sočutja, pomoči ubogim«. Mediji so s spretnim obračanjem besed to naredili povsem mimogrede.
V času zadnjih nekaj let intenzivno reflektiramo o stanju duhovništva in številu novih duhovnih poklicev. Te statistike v nas povzročajo zaskrbljenost in nemir, kar manjšanje števila župnij ter vernikov samo še poslabšuje. Vedno pogostejša so vprašanja, kaj je narobe, kaj lahko spremenimo, da bo Cerkev obilnejše živela v družbi med ljudmi ... svoje razmišljanje začenja avtor. V sklepu pa zapiše, da edino Kristus odgovarja na vsako še tako sodobno vprašanje in da so zgolj štiri reči, s katerimi g...
Moč duhovnika je v odnosu z Jezusom. Jezus se je umikal na zapuščene kraje in molil. Za nas duhovnike je to preizkusni kamen: gremo ali ne gremo iskat Jezusa? Kje je mesto Jezusa Kristusa v mojem duhovniškem življenju?
Slovenski narod je leta 1990 s plebiscitarno večino izbral samostojnost in jo leta 1991 tudi ubranil. To niso bile sanje, to je bila vizija zorečega naroda, ki je postala resničnost! Praznovanje tega dogodka bi vsako leto moral biti vrhunec zgodbe države – in to na sam praznik. Ne na hitro, kak dan prej, da gremo potem na dopust.
V zadnjem času se prav sistematično mešajo pravice in zahteve na eni ter dolžnosti in odgovornosti na drugi strani. Ta vtis je zagotovo povečala tudi razprava o Zakonu o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo.
En mesec je premalo časa, da bi lahko ocenili delo in usmeritve voditelja. Treba je počakati na prve poteze, dokumente, imenovanja … Še kasneje je sredi dogajanja težko videti celotno sliko. Tako na primer šele zdaj začenjamo bolje razumeti, kaj je pomenil za Cerkev in svet papež Frančišek. Enako velja tudi za Roberta Francisa Prevosta, ki je pred mesecem dni prišel iz konklava kot papež Leon XIV. V tem kratkem obdobju pa smo vseeno lahko zaznali vsaj bežno skico njegove osebnosti in duhovnosti....
Ukvarjati se z vprašanji našega odnosa do naravnega okolja je za večino katoličanov v Sloveniji in v tem našem delu Evrope še vedno zelo obrobno in nepomembno vprašanje. Osebno sem prepričan, da ne gre za obrobno in nepomembno vprašanje naše vere.
Ob obletnici konca druge svetovne vojne so se zvrstile številne pietetne slovesnosti, ki so izžarevale neuničljivo moč spomina, ukoreninjenega v resnici in sočutju.
Že v svojih prvih besedah se je močno povezal z vsemi svojimi neposrednimi predhodniki, s katerimi se je srečeval, saj je kot študent in pozneje kot generalni prior bival le tri korake od meje z Vatikanom. Obenem pa je s svojim nastopom pokazal, da ne bo kopija nobenega od njih.
Ni važno, ali bo novi papež s te ali one celine, star ali mlajši, z doktoratom ali brez njega …, pomembno je, da bo Gospodov.
»Podelil vam bom blagoslov.« Na naše veliko začudenje ga je izrekel v slovenščini: »Blagoslovi vas Bog Oče in Sin in Sveti Duh.«
Velika noč je. A v meni še vedno odjek besed, ki jih je ob novem letu Frančišek namenil diplomatom. Zaskrbljeno je spregovoril o svetovni vojni, konkretni grožnji za svet. Doslej je govoril o vojni »po kosih«, tokrat pa, da so ti kosi iz dneva v dan bolj strnjeni in kot taki vse večja in bolj konkretna pretnja za svet.
Ni je besede, ki bi lahko opravičila slike z vrečami kosti pobitih. Vsak bo vprašal, »zakaj«, in vsak vidi, da ni prav.
Prepričan sem, da je koalicijskim poslancem malo mar za stiske, trpljenje in hrepenenje samskih žensk in žensk v istospolnih zvezah. S sklicevanjem na njihove pravice, medtem ko vsi vemo, da otrok nikoli ni nikogaršnja pravica, samo poskušajo nabirati poceni politične točke.
V ekipi Pohoda za življenje se veselimo dne, ko bodo pričevalci na naših pohodih tudi bivši protestniki.
… Vsi nismo in ne bomo »Prevci«, a prav vsak je poklican, da izkoristi svoje talente in iz sebe naredi zgodbo svojega življenja. Zgodba družine Prevc pa nam je ob tem spodbuda in opomnik, da se največji uspehi ne merijo zgolj v medaljah, ampak v ljudeh, ki ostanejo – ne glede na vse, kar prinese življenje. Kot je nekoč dejal Prevčev oče Božidar: »Življenje je glavno, ne uspeh.«
Z močnim poslabšanjem varnosti v Evropi in svetu so se že in se bodo še bolj vnovič odpirala stara vprašanja o vojni in miru, o katerih smo upali, da ne bodo več pereča. Tudi vprašanje, ali je oboroževanje moralno in krščansko dopustno.
Arko, poudarja, da post ni zgolj fizična vzdržnost od mesa, ampak predvsem duhovna prenova srca. Postni čas bi morali izkoristiti za poglabljanje odnosa z Bogom in bližnjimi ter premagovanje osebnih ovir, ki nas ločujejo od pristnega odnosa z njim. Pomembno je, da naše molitve in dejanja temeljijo na iskreni želji po duhovni rasti in ne na dokazovanju lastne vzdržnosti. Avtor zaključuje, da je pravi pomen posta v odpovedi sebičnosti, zamer in napuha ter v sprejemanju Božje ljubezni in odpuščanja...
Za obstanek Ukrajine je v danem trenutku nujna prekinitev ognja in obnovitev državnosti v trajnejših okvirih. Avtor nas popelje skozi zgodovino Ukrajine, ki jo je po njegovem treba obravnavati znotraj širše zgodovine vzhodnoslovanskega prostora. Kakor večkrat v preteklosti, se tudi sodobna Rusija do Ukrajine obnaša kot imperij in jo na podlagi svoje interpretacije geografsko-zgodovinskih okoliščin šteje po lastno vplivno območje, med drugim zapiše.
Kar zadeva nedavne dogodke in pogajanja, se Ukrajinci zaradi njih počutijo nelagodno, vendar so pripravljeni storiti vse, da bi se končala krvava vojna.
Namesto da bi poskušali spodbujati tiste, ki trpijo, pa naj bo to zaradi bolezni, žalovanja ali katerekoli druge oblike trpljenja, bi morali poskusiti najti način, kako trpeti z njimi. Bolnikom je treba pomagati, da svojo bolezen vidijo v širšem kontekstu svojega življenja.
Pesnik se zazira na drugo stran, v nebo, onstran vse filozofije, saj verjame, da je tam od vekov Beseda, ki nas osmišlja in ohranja.
Če gredo ljudje lahko na Luno in govorimo o tem, da bomo šli na Mars, ni izgovora, da ne bi tudi v Cerkvi spremenili našega načina komunikacije, da bi bolj učinkovito oznanjali evangelij, je v uvodnem nagovoru poudaril pro-prefekt Dikasterija za evangelizacijo Rino Fisichella ... Tako je svoje razmišljanje začela Mojca Purger . Komentar si lahko v celoti preberete na spletnih straneh Družine .
V tem, da se Donald Trump v ZDA vrača na položaj predsednika, pri severnih sosedih Kanadčanih pa se predsednik vlade Justin Trudeau poslavlja, je veliko simbolike. Možakarja sta v prejšnjem desetletju predstavljala različna pristopa k politiki in družbi. Trump je veljal za tipičnega brdavsa, Trudeau za uglajenca. Na svoj način je bil vzpon njegove uglajenosti tesno povezan s šokantno Američanovo zmago leta 2016. Tako je svoje tokratno razmišljanje začel Aleš Maver . Komentar, ki ga je prebrala M...
