Zlati prstan, tatarska pravljica

Babi, kaj boš brala danes? Podobno pravljico smo poslušali pred časom. In sicer je bila to slovaška pravljica kača, muca in psiček. Tatarci žive po vsej srednji Aziji, nekaj skupin tudi v bližini slovaške. Morda so si tatarci sposodili pravljico pri Slovakih ali pa obratno, saj sta si pravljici kar precej podobni. Prisluhni torej tatarski inačici pravljice o kači, muci in psičku. Še to. Morda se še spomniš, da je džigit mladec, junak.

Bojak. Prisluhni. Zlati prstan, tatarska pravljica. Nekoč sta živela starec in starka, ki nista bila nerevna. nebogata, imela pa sta sina edinca. In ko je starec umrl, sta starka in sin prejela tristo srebrnih kovancev. Ko je sin odrastel, ga je starka poslala na sman in mu rekla. Pojdi tja in nakupi, kar je treba za gospodinstvo. To je rekla in mu dala sto srebrnih kovancev. Sin je vzel denar in se odpravil na semen. Bil je še mlad.

In o potrebah v gospodinstvu se mu še sanjalo ni. Hodil je torej po semnju, tjav dan in razmišljal, kaj bi kupil. Naenkrat je zagledal možakarja, ki je prodajal mačke. Reci mi prijatelj, ga je vprašal, ali je mačka potrebna gospodinstvu? Mačka je nujno potrebna gospodinstvu, mu je odvrnil prodajalec. Nega gospodinstva, ki bi moglo shajati brez mačk. Jo drago prodajaš, ga je spet vprašal džigit. Zelo poceni, je odvrnil možakar, samo sto srebrnih kovancev.

Džigit mu je torej izročil denar, vzel mačko, jo prinesel domov in rekel materi. Mačkico sem kupil, je rekel. Mož... pri katerem sem jo kupil, je trdil, da nobeno gospodinstvo ne shalja brez mačk. Eh, sinko, sinko, je vzdihnila starka. Za manj si porabil denar, mačke sploh ne potrebujemo. A čeprav je bila starka nejevoljna, zaradi sinove ne spameti,

je mačko vse eno obdržala. Naslednji teden je starka spet dala sinu denar in mu rekla, pojdi na samalj. In kupi to, kar je za gospodinstvo najbolj potrebno. A pazi, da denarja ne zapraviš. Sin si je dolgo ogledoval se men, a nič primernega ni našel. Naenkrat pa je zagledal človeka, ki je prodajal psa. Brž ga je vprašal. Reci mi, ali je pes gospodinstvu potreben? Prodajalec mu je odvrnil. Nabeno gospodinstvo ne bi smelo biti brez psa.

Pas je vsakemu gospodinstvu zelo potreben. Koliko pa zahtevaš zan, je še vprašal džigit. Malo, je odvrnil možakar. Samo sto kovancev. Džiget je plačal sto srebrnih kovancev in vzel psa. Ko ga je prinesel materi, je rekel. Poglej, kakšnega psa sem kupil. Prodajalec trdi, da nobeno gospodinstvo ne more biti brez psa. Eh, sinko, sinko. Je spet vzdihnila starka. Saj psa sploh ne potrebujemo. A psa je vse eno obdržala. Čez dober teden.

Je starka znova poslala sina na semen. Tu imaš zadnjih sto srebrnih kovancev, mu je rekla. Glej, da jih ne boš zatratil. in kupi res najpotrebnejše. Spet je hodil džigit po sejmu, ne da bi našel kaj primernega. Šele pod noč je naletev na človeka, ki je na glavi nosil kletko. – Kaj pa imaš v kletki? – ga je vprašal Džigit. – V kletki imam ješka. Je odvrnil možakar. Povej, ali je ješnemara tudi gospodilstvo potreben? Kaj pa da?

Je brš odvrnil prodajalec. Brez ježa nobeno gospodinstvo ne skaja. Za koliko ga prodaš? Za sto srebrnih kovancev. Džigit je izplačal denar, vzel ješka, odšel domov in rekel materi. Ješka sem kupil. Prodajalec mi je zagotovil. da nobeno gospodinstvo ne zhaja brez ježa. Eh, sinko, sinko, je vzdihovala starka. Zdaj sva pa popolnoma obubožala, že zdaj živiva od miloščine, ti pa mi prinašaš ježa domov. Ne veš?

da jež potrebuje mleko, kje ga bova pa vzela? A čeprav je bila starka nejevoljna in je sina karala, je ježa vseeno obdržala.

Tako so minevali dnevi, minevala so leta. Mačkica je postala mačka, psiček pa pes. Tudi jež je zrastel. Postal je velik in bodeč. Lepega dne pa je iznenada spregovoril s človeškim glasom. Nesi me, džigit, v moj brlok, je rekel. V gost me spravi. Džigit, ne da bi odgovoril, je movče vzel kletko z ježem in se odpravil v gost. Ko je v gostu našel brlok, je spustil ježa iz kletke. Jež je frknil v brlog, na to pa pomolil ven gopček in rekel, kupil si me, ko sem bil še čisto majčken.

Dobro si me hranil in nisi mi storil žalega. Tudi zdaj, ko sem te prosil, da mi vrneš prostost, si bil pripravljen, da mi ugodiš. Za vse to se ti hočem oddolžiti. Vzemi si ta zlat prstan in ga skri v ustih. Kadar ti bo huda predla, Pojdi o polnoči na otprto polje in skozen za žvižgaj. Na tvoj žvižk boš imel na voljo petero močnih džigitov. ki bodo izpolnili vse tvoje ukaze. Moraš pa paziti, da prstan obdržiš vščas v ustih, sicer ti ne bo dobro.

O prstano nikomor še besedene. To je vse. Ostani zdrav in srečno. Jež je izginil svoj brlok.

Džigit pa se je močno razveselil. Vzel je prstan, si ga skril v ustih in se vrnil domov. Ko je odbila pol noč, je odšel na odprto polje. In skozi prstan zažvižgal. Brž se je pojavilo petero močnih džigitev. Kaj potrebuješ? so ga vprašali. Ničesar ne potrebujem. Je odvrnil naš džigit. Le videti sem vas hotel. Odslovil je džigite in se vrnil domov. Naslednjega dne je rekel materi. Prosim te. Pojdi k Padišahu in zasnubi zame njegovoh kščir. Ej, sinko, sinko, le kaj se ti sanja, je odvrnila Starka.

Mar mišliš, da bi ti Padišah dal svojo hčerko za ženo? Seveda bo, ji je zagotavljal sin. Starka se s sinom ni hotela prerekati. Oblekla se je in odšla. Ko je prišla v palačo, je rekla padišahu. O, veliki padišah! Po sinovemu kazu sem prišla, da zasnubim tvojo hčer. No, no, se je nasmehnil pa dišah. Zakaj pa ne? Če mi bo tvoj sin izpolnil željo, pristanem. Naj postavi, do jutri zjutraj tako palačo, kot je moja.

Najmed obema palačama pelje široka pot in naj ob poti rastajo jabljane z zorečimi sadovi. Starka je movče poslušala Padišahove besede in se vrnila domov. Doma je sinu natanko povedala, kakšna je Padišahova želja. Je že v redu. je rekel sin materi, nekar ne skrbi. In starka, čeprav se je močno začudila, je odšla spati, ker se sinom ni hotela prerekati. O polnoči je Đigito čel na odprto polje in zažvižgal skozi zlati prstam. V hipu je stalo Petero Đigitov pred njim. Kaj želiš?

So ga vprašali. Čez noč želim imeti palačo, ki ne bo nič slabša od padišahove. Med obema palačama želim imeti široko pot in vzdolžnje naj rastajo jabljane z zorečimi sadovi. In koma je napočilo novo jutro, je že bilo vse na red. Pojdi k Padišahu, je prosil sin mater. Reci mu, da sem mu željo izpolnil. Starka je torej odšla k Padišahu in mu rekla. Veliki Padišah, tvoja želja je izpolnjena. Zdaj izpolni še ti svojo.

In dovolj, da se tvoja hči omoži z mojim sinom. Pa dišah se je močno začudil, razmislil in odvrnil.

Kom seveda, le da imam samo še eno željo, ki mi jo tvoj sin mora izpolniti. Najpodokni moje palače steče široka reka, po kateri naj plujejo ladje. In nad reko naj se pne visok železen most. Starka se je vrnila domov in sinu prenesla pa dišahove besede. O polnoči pa je njen sin spet odšel na odprto polje, zazžvižgal skozi prstan in priklical džigite. Kaj pa želiš? so ga džigiti vprašali. Naj pod okni padišahove palače steče široka reka, na kateri bodo plule ladje.

Na dnjo pa naj se uspenja visok železen most. To si želim. In ko se je naslednjega jutra pa dišah prebudil, je videl. Pod okni teče široka reka, nad njo se uspenja visok železen most, pod katerim plovejo ladje. In spet je prišla starka v Padišahovo palačo in rekla, veliki Padišah, tudi tvoja druga želja je izpolnjena. Zdaj prepusti svojo hčir mojemu sinu, kakor si obljubil. O, vse, kaže.

da moram res prepustiti svojo hčer tvojemu sinu, je rekel pa dišah in globoko vzdihnil. Pripravili so torej bogato svadbo.

Na to pa je Žigit odvedel Padišahovo hčirk k sebi. Padišahova hči, po naravi zvita in maščevalna. Je hotela prodreti v moževo skrivnost in ga je vprašala. Kako to, je rekla, da sta nenadno z materjo tako bogata. Sej ni dolgo od tega, ko sta bila še povsem revna. Čarobni prstan imam, je mož priznal in ji vse povedal. Pozabil je na ježeve besede in skrivnost izdal ženi. Celost sam ji je pokazal, ki je hrani prstan.

Padišahova hči se je zvijačo dokopala do moževega prstana. Ponoči pa nam zažvižgala in džigitom naročila. Želim, da postavite vse. v prejšnje stanje. Nene prenesite v očetovo palačo, tu pa vse uničite, da bo džigit prav tako reven, kot je bil doslej. In ko se je zjutraj džigit prebudil, sam sebi ni mogel vrjeti. Ni česar več ni bilo, razen stare kolibe. v kateri sta ostala z materjo sama. Lobenega bogatstva nikjer, razen mačke in psa. In že je bil pa dišah pri njem in se je norčeval.

Le kje si veni sami noči zapravil svoje bogatstvo? Džigit na to ni vedel, kaj odgovoriti. Padišah se je razhodil. in ukazal, da je džigita vržajo v temnico. Medtem, ko so dnevi minevali, je starka živela sama z mačko in psom,

In objokavala svojega sina. Lepega dne pa je mačka spregovorila s človeškim glasom. Hudobna pa dišahova hči. Je našemu gospodarju izmaknila zlati prsta, vrnila se je v očetovo palačo in zahtevala, naj našega gospodarja vržejo v temnico. Morava mu pomagati, je rekla psu, samo pomisli, koliko dobrega na majestorju. In sta sklenila, da bosta gospodarju pomagala. In mu vrnila čarobni prstan. Živali sta zapustili starko in se odpravili na pot. Dolgo sta hodili, prišli do reke, jo preplavali.

In končno prišli do Padišahove palače, kjer je živela Džigitova žena. Pred vrati sta se ustavila. Poskusi ti! In se je pritih otapi v palačo, je rekel pos. Mačka se je spretno zagnala na visoko ograjo, odskočila na dvorišče, tekala sem pa tja. in končno švignila v palačo. Potem je neopazno sledila pa dišahovih čirki, da bi zvedela, kje hrani zlati prstan. Ko je zvedela, Da pa ni šahova hči hrani prstan v ustih, se je zamislila. Kaj pa zdaj, si je rekla. Tisti hip...

je smuknila mimo miška. Mačka je brž planila nad njo in ko jo je že hotela pohrustati, je miška spregovorila s piskajočim glaskom. Nikar me ne pojej, je prosila. Izpolnila ti bom vse želje. Če mi prineseš zlati prstan? Ki ga pa dišahova hči, skriva v ustih, je odgovorila mačka. Obljubim, da te nikdar več ne bom preganjala. Lej, izpusti me. je rekla Miška. In prstan bo tvoj. Mačka je Miško izpustila, Miška pa je smuknila v spalnico pa dišahove hčirke.

In ko je pa dišahova hčiza spala, je miška skočila na njene prsi, je sunila v nosnico konček repka in jo začela ščegetati. Mačka se je med tem skrila in čakala. Pa dišahovoh ščer je v nosu ščegetalo, da je morala kihniti in pri tem je spustila prstan iz ust. Mačka ga je brž prestregla in izbežala. Ob vhodu v palačo jo je še vedno čakal pes. Daj meni prstan, je rekel. da ga ne bi izgubila, ko bova reko preplavala. Ne dam ti ga, se je uprla mačka. Sama sem se dokopala do njega.

In sama ga bom izročila svojemu dobremu gospodarju. Ko sta pes in mačka prišla do reke, sta videla, da je reka do roča. A sta vseeno sklenila, da jo bosta preplavala. Sredi reke se je mački zgrnil čez glavo ogromen val, da se je še komaj pririnila do brega. Ko je stopila na breg, se je otresla in videla, da je prstan izgubila med tem, ko se je v vodi otepala po divjanih valov.

Psiček je opazil, da je prstan požrla velika riba, a ni je mogel ujeti. Ko sta takole žalostna in potrta obsedela na bregu reke, Sta opazila nedaleč od sebe ribiče, ki so vlekli mrežo. In ko so mrežo izvlekli, je bila v njej prav tista riba, ki je požrla zlaki prstan. Pes je to videl, se zagnal k mreži, ukradev ribo in zbežal z njo. Mačka pa za njim. Ko sta prišla dovolj daleč, sta ribo razgrizla.

In ni vzela zlati prstan. Zdaj je pes nosil prstan v gobcu. Ko sta prispela do temnice, v kateri se je mučil naš džigit, Je mačka vzela prstan, pes pa je počakal pred zidom. Mačka je splezala na visoki zid in se na vse zadnje pritiho tapila v temnico. in gospodarju izročila prstan. Džigice je prstana silno razveselil in točno o polnoči je skozen zažvižgal. Kaj želiš? So ga vprašali džigiti, ki so se brž pojavili na njegov žvišk. Da me osvobodite, je rekel, in da mi spet zgradite palačo.

Široko cesto med jabljanami z orečimi sadeži. V palači najme čaka mati. Izjutraj se džigit prebudi v svoji palači. In ob njem je sedela njegova mati, oblečena v dragocena oblačila. Skočil je k oknu in videl, široka cesta vodi vse do padišahove palače. in ob njej zorijo jabolka. In po cesti se pelje kočija in v njej sedi pa dišahova hči. Ko je prišla v palačo, Je začela jokati in tarnati in prositi odpuščanja. Džigit pa zanjo še slišati ni več hotov in odslej je živel sam.

svojo materjo, srečno in zadovoljno.