Sinček Lesenček, ukrajinska pravljica

Babi, jaz bi prosim pravljica poslušiti. Veliko ljudskih pravljic pripoveduje o nesrečnih ljudeh, ki ne morejo imeti otrok. In v strašni želji imeti sina ali hčerko, najdejo na domestilo, navadno je to majkno bitje, ki pa je kljub majhnosti uspešno, dobro, prijazno in izpolni pričakovanja staršev. Tudi ta ukrajinska pravljica pripoveduje o takemu troku, ki jo srečil svojo mamo in očeta. Prisluhni. Sinček le sinček.

Nekoč sta živela dedek in babica. Bila sta že stara, a otrok nista imela. Zelo sta žalovala in to žila. Kdo bo za naju skrbel na stara leta? Kdo bo nama zaprl oči? Pa je babica prosila dedka. Dedek, pojdi v gost, izrezljaj košček lesa. Na to mi pa naredi še zibelko. Tisti gošček lesa bom dala v zibelko, ter ga zibela, da mi ne bo dolg čas. Detko se je babičina želja zdela zelo neumna. Dolgo se je upiral, slednič pa je popustil in šel v gost. Izrezljal je kovček lesa.

in naredil tudi majhno zibelko. Babica je položila tisti košček lesa v zibelko in ga začela zibati. Ziblje in poje. Hoj, sinček moj, skuhala sem to vsto kračo, spekla sladko ti pogačo, hej, hoj. Zibala ga je in zibala, dokler je ni premagal spanec. Ko pa sta zjutraj vstala, sta videla? Da se je košček lesa spremenil v otročička, dečka. Dedek in babica sta se zelo razveselila. Fantka sta imela zelo rada in ga klicala sinček le sinček.

Fant pa je rasel in rasel in je postal tako lep in močan, da je detku in babici od veselja srce kar poskakovalo. Ko je postal velik, je rekel. Očka, naredi mi zlat čovniček in srebrno veselce. Lovil bom ribe in vama tako služil kruh. Derek je naredil zlat čovniček in srebrno veselce. Sinček Lesenček je sedel v čovniček in odveslal po reki. Tako je Veslavko reki lovil ribe ter skrbel za detka in babico. Nalovil je poln čovn rib, jih oddal in spet odveslav.

Babica pa mu je nosila obed in vselej mu je zabičala. Kliče mi jaz, hitro pristani in stopi na obalo. Če te pa kliče kak tuj človek, veslaj kar naprej in se nič ne oglašaj. Nekoč mu je babica skuhala kosilo, prinesla na breg in zaklicala. Hej, hoj, simček moj. Skuhala sem tosto kračo, spekla sladko ti pogačo. Z veslom zamahni, kobali primakni. Sinček jo je slišal in rekel. Zaploji kobali, čovniček, mamica mi je prinesla kosilo. Pripluje kobali.

Pristal, se najedel, srebrnim veselcem odrinil zlati čovniček in odveslal lovit ribe.

Kača pa je slišala, kako je mati klicala sina. Prišla je na obalo in začela peti z debelim glasom. Hej, haj, sinček moj, skuhala sem tosto kračo, spekla sladko ti pogačo. Z veslom zamahni, ko bali primakni. Fantjo je slišal. To ni glas moje mamice, je rekel. Plavi, plavi naprej, čovniček moj ljubi, kar plavi. Zamahnil je z veslom in čovniček je odplu. Kača je čakala in čakala in odšla prazdnih rok. Drugi dan je lesenčkova mati spet skuhala kosino, prinesla ga je na obalo in zaklicala.

¡Hey! ¡Hoy! ¡Sinchec! ¡Moy! ¡Skújalas en tosto cracho! spekla sladko ti pogačo, z veslom zamahni, kobali primakni. Fant jo je slišal in rekel. Zaplovi kobali čovniček, mamica mi je prinesla kosilo. Pripluje kobali, najedel se je in napil, dal materi ribe. Odrinil ladico in odvesla v proč. Kača pa je prišla na obalo in spet začela peti z debelim glasom. Ejháj, sincsak mój, szkúha lásem. Dosto kračo, spekla sladko ti pogačo. Z veslom zamahni, kobali primakni.

Fant je koj vedel, da to ni glas njegove mamice in zamahnil je z veslom. Plavi, plavi naprej, čovniček moj ljubi, to ni glas moje mamice.

Kača je spoznala, da je pogorela in odšla je k Kovaču. Kovač, Kovač, naredi mi tanek glasek, kakršnega ima lesenčkova mamica. Kovač ji je res skoval nov glas. Kača je prišla na obalo in začela klicati. Hej, hoj, sinček moj. Skuhala sem tosto kračo, spekla sladko ti pogačo. Z veslom zamahni, kobali primakni. Fant je mislil, da ga kliče mati in je rekel, zaplavi kobali čovniček, mamica mi je prinesla kosilo in je priplu kobali.

Kača ga je potegnila iz čovnička in ga odvedla v svojo hišo. Prinesla ga je in zaklicala hčerki. Kačica strupenka, odprila! Stropenka je odprla vrata in kača je stopila v izbo. Kačica, stropenka, zakori peč. da bo kar žarela in speci sinčka lesenčka. Jaz grem vabit goste na pojedino. In je odšla vabit goste. Stropenka je zakurila peč, da je kar žarela, vzela leseno lopato, s katero devljejo v peč hlebce kruha in rekla.

Lesenček, sedi na tole lopato. Fant pa reče, ne znam, kako naj sedem. Sedi brž, zavpije strupenka. Fant položi na lopato roko. Je prav? vpraša. Ni, sedi kakor se spodobi. Fant položi glavo. Nemara je zdaj prav? Ne, ni prav. Sedi, kakor se spodobi. Kako pa? Nemara tako in je položil nogo. Ni prav, ne, upije stropenka. Ni prav. Pa pokaži, reče lesenček. Jaz ne vem, kaj bi rada. Začela mu je kazati, komaj je sedla, je leseček zgrabil lopato in potisnil strupenko v peč.

Čvrsto je zaprl vratca, zaklenil hišo in brz zlezel na visok javor. K malu se je privil galakača s svojimi gosti. Kačica stropenka, odprimi. Nihče se ne oglasi. Kačica stropenka, odprimi. Nikjer nikogar. Ne sramnica, kot se neki potika. Kača je odprla vrata, privlekla pečenko in vsi so sedli za mizo. Vsi so jedli. In mislili, da je do lesinčka. Nabasali so si trebuhe, se skobacali na dvorišče in se začeli valjati po travi.

Zdaj se bomo valjali, zdaj se bomo igrali, ko smo fantovega msa Siti. Poigrajmo se. Poigrajmo se, ker smo fantovega mesa siti. Lesenček pa zdrevesa. Zdaj se boste valjali. Zdaj se boste igrali, ko ste stropenkinega mesa siti. Vsi poslušajo, kaj je neki to, pa spet rečejo. Zdaj se bomo valjali, zdaj se bomo igrali, ko smo fantovega mesa siti. Lesenček pa. Zdaj se boste valjali. Zdaj se boste igrali, ko ste strupenkinega mesa siti. Vsi se čudijo, kaj je neki to? Začeli so brskati in iskati.

Zagledali so lesenčka, ki je sedel na javoru. Planili so k drevesu in ga začeli glodati. Tako dolgo so grizli, da so si skoraj zobe polomili. Pa so teklih kovaču. Kovač, kovač, skuj nam take zobe, da bomo lahko pregrizli javor. Kovač im je ustregal. Spet so začeli glodati. Zdaj, zdaj se bo drevo podrlo. Med tem leti mimo jata gosi. Lesenček jih milo prosi. Goska ljuba bistro krila, čaka mene mati mila, prosim, sabo me vzemite, v rodno hišo odnesite.

Goske pa zagagajo. Me smo sprednje, najte vzamejo srednje. Kače še vedno glodajo drevo. Spet leti jata gosi. Lesenček jih milo prosi. Goska ljuba bistro krila, čaka mene mati mila. Prosim, sabo me vzemite, v rodno hišo odnesite. A tudi temu odgovorijo. Me smo srednje, najte vzamejo zadnje. Drevo pa že poka. Kače si malo oddahnejo, pa se ga spet lotijo. Spet si oddahnejo, pa spet. Leti še ena jata gosi. Lesenček jih milo prosi. Goska ljuba bistro krila, čaka mene mati mila.

prosim, sabo me vzemite, v rodno hišo odnesite. Goske pa rečejo, najte vzame poslednja in so odletele stran. Sedi ubogi lesenček na javoru, javor se že maje in maje. Zdaj, zdaj se bo zrušil, zdaj, zdaj bo po njem. Gleda in vidi. Da visoko na nebu leti gos, sama samcata. Najbrž je zaostala in zdaj ji pojemajo moči. Lenček jo milo prosi. Goska! Ljuba bistro krila, čaka mene mati mila. Daj se reveža usmili, reši ga v tej hudi sili.

Brž me dvigni zdaj v nebo, da me kače ne požro. Goska pa reče, kar sedi? Posadila si ga je na hrbet in odletela. A bila je že utrujena in je letela prav nizko. Kača pa zanima. Zdaj, zdaj ju bo ujela. Pa ju le ni.

Goska je prinesla lesenčka domov in ga posadila na klopco pred hišo. Sama pa se sprehaja po vrtu in se pase. Lesenček sedi na klopi in posluša, kaj se v hiši godi. Babica peče, pogače, jih jemle izpeči in pravi. To je za te, dedek, to je pa za me. Lesenček se oglasi z dvorišča. In za me nič. Babica spet jemlje pogače iz peči in pravi. To je za te, dedek, to je pa za me. Lesenček spet. In za me nič. Oba prisluhneta. Kaj je neki to?

Slišiš, dedek? Nekdo upije. Menda se ti samo zdi, pravi dedek. Babica pa spet. To je za te, dedek. To pa za me. In za me nič, se oglasi lesenček. Pa le nekdo upije, pravi babica in stopi brž k oknu. Na klopci sedi lesenček. Hitro stečeta iz hiše, ga pripeljeta v izbo in kar poskakujeta od veselja. Gosko pa se pase na vrtu. Babica jo opazi. Glej no, guska, spekla jo bom. Lesenček pa reče. Nikar, mamica, rajši jo nasiti.

Če bi ne bilo te goske, bi bilo po meni. Pa so gosko nakrmili in napojili, ter ji nasuli pod peruti prosene kaše za popotnico. In goska je odprčala.